Znana sta tekmovalni in spremljevalni program 51. Tedna slovenske drame. Letos je festival prestavljen na november.

V Prešernovem gledališču Kranj potekajo priprave na 51. Teden slovenske drame, ki bo zaradi še vedno negotove situacije z novim koronavirusom letos v prvi polovici novembra.

Teden slovenske drame je osrednji festival uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih, ki ga Prešernovo gledališče Kranj s podporo Ministrstva za kulturo in Mestne občine Kranj organizira že dobrega pol stoletja. Zaradi epidemije koronavirusa je bil lanski jubilejni, petdeseti festival izveden le delno, saj sta bila tekmovalni in spremljevalni program prvič v zgodovini festivala odpovedana.

Letošnji, 51. festival bi se moral pričeti 27. marca, vendar trenutne razmere ne zagotavljajo njegove izvedbe, zato smo se organizatorji odločili, da tekmovalni in spremljevalni program izpeljemo v prvi polovici novembra. Selektor Rok Andres si je lani kljub epidemiji in okrnjeni gledališki dejavnosti uspel ogledati kar 38 uprizoritev, nastalih na podlagi slovenskih dramskih predlog, ter v tekmovalni in spremljevalni program uvrstil naslednje predstave (vrstni red ne pomeni hierarhične lestvice):

Tekmovalni program

Sedem vprašanj o sreči (Lutkovno gledališče Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče), režija: Tomi Janežič

Rok Vilčnik - rokgre: Pošta (Drama SNG Maribor), režija: Juš A. Zidar

Gejm (Maska Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče), režija: Žiga Divjak

Matjaž Zupančič: Nova rasa (SNG Drama Ljubljana), režija: Matjaž Zupančič

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon (Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj), režija: Jernej Lorenci

Nejc Gazvoda: Jazz (Mestno gledališče ljubljansko), režija: Nejc Gazvoda

Spremljevalni program

Jernej Potočan: Žalostinke (Mestno gledališče ljubljansko), režija: Jan Krmelj

Not Dead Enough/Vestern (Glej), avtorska predstava

Patrizia Jurinčič Finžgar: Bidovec-Tomažič: Tovarištvo (Slovensko stalno gledališče, Trst), režija: Patrizia Jurinčič Finžgar

Mitska (EX-teater), režija: Hristina Vasić Tomše

Matjaž Zupančič: Vladimir [Владимир] (Gledališče "Stojan Bačvarov", Varna, Bolgarija), režija: Nikolaj Kenarov

Poleg teh predstav pa selektor predlaga, da se izvede še posebni spremljevalni program, v katerega bi vključili nekaj projektov, ki so lani nastali na spletu:

Monologi s kavča (Prešernovo gledališče Kranj), režija: Maša Pelko in Luka Marcen

• Rok Vilčnik - rokgre: Naj me premakne
• Varja Hrvatin: Kako se že reče tej črtici, ki ti utripa v wordu?
• Simona Hamer: Kletka
• Tjaša Mislej: Korenine in krila
• Peter Rezman: Nočna
• Kim Komljanec: Eden mora prevzet komando
• Simona Semenič: sproščeno
• Nejc Gazvoda: Kune

Sandi Jesenik: Kraljice (Društvo VLU), režija: Jana Menger

Bralne uprizoritve, festival Vzkrik! 2020:

• Nika Korenjak: Kako ženska postane morilka, režija: Aljoša Živadinov
• Brina Klampfer in Kaja Blazinšek: Paloma, režija: Brina Klampfer
• Gašpar Marinič: Odsekal ti bom krila, režija: Žiga Hren
• Suzana Tratnik: Tukaj ni homofobije, režija: Živa Bizovičar
• Varja Hrvatin: Najraje bi se udrla v zemljo, režija: Eva Kokalj
• Peter Rezman: Izrekanje suspenza, režija: Nina Ramšak Marković
• Jernej Potočan: Leta so tekla, mi pa malo manj, režija: Luka Marcen
• Tjaša Mislej: Posebna večerja, režija: Mojca Madon

Ker bo glede na dolgo zaprtje gledališč pritisk na izvedbo gledališkega programa in obveznosti do abonentov jeseni še toliko večji, smo se organizatorji odločili, da del dodatnega programa izvedemo že spomladi – predvsem tisti del, ki ga je v danih okoliščinah z upoštevanjem priporočil NIJZ glede preprečevanja okužb mogoče izvesti. Tako je svoje delo že opravila žirija za nagrado Slavka Gruma, nagrado za mladega dramatika ter Grün-Filipičevega priznanja za dosežke na področju dramaturgije, ki so jo letos sestavljali Matej Bogataj, Srečko Fišer (predsednik) in Amelia Kraigher. Žirija je prebrala 36 besedil, prispelih na natečaj za nagrado Slavka Gruma, ter 11 besedil, prispelih na natečaj za nagrado za mladega dramatika/dramatičarko. Nominirance za nagrado Slavka Gruma bomo objavili na dan, ko bi se festival običajno začel – na svetovni dan gledališča, 27. marca 2021.

V spomladanskem oziroma običajnem terminu festivala bomo organizatorji v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI) izpeljali tudi Pogovore z nominiranci, vsakoletno delavnico dramskega pisanja, ki jo bo letos vodila Kim Komljanec, obenem pa bomo v sodelovanju z enoto dramskih pisateljic in pisateljev Združenja dramskih umetnikov Slovenije pričeli projekt razvijanja kratkih dramskih besedil, namenjenih uprizoritvi prek videokonferenčne platforme Zoom.

Obrazložitev selektorja Roka Andresa:

Presegati okvire

Leto 2020 je korenito spremenilo ustaljenost in načine, ki smo jih bili vajeni, bilo je namreč daleč od običajnega, s svojo neprizanesljivostjo pa se bo zapisalo v nabor let, zgodovinjenih zaradi temeljnih obratov ali pretresov. Tako kot v mnoga druga področja je koronavirusno leto globoko poseglo tudi v podobo slovenskih uprizoritvenih predlog in (posledično) tudi v podobo uprizoritvene umetnosti. Izredno stanje je izoblikovalo zaostrene razmera dela in spremembe v programih ter prevrednotilo delovanje skupin, institucij in občutljivega ustvarjalca. Delna opažanja stanja v slovenski dramatiki in uprizoritveni umetnosti lahko strnem tudi v tem besedilu.

Različni producenti so na 51. Teden slovenske drame prijavili skupaj 30 uprizoritev, ogledal pa sem si jih 38, kar vidneje odstopa od povprečja preteklih let (2016 – 49, 2017 – 62, 2018 – 57, 2019 – 48). Lahko bi zapisal, da je mogoče razmišljati o posledicah, ki so jih določili zdravstvene razmere in z njimi povezani ukrepi. Najvidnejše so predvsem v manjšem deležu uprizoritev s področja nevladnega sektorja, ki je v preteklih letih (po)skrbel za razvoj mladih avtorjev in nedramskih predlog, za rekonstrukcije, dokumentarno formo ter nekonvencionalne uprizoritvene principe.

Vesel sem bil, da sem lahko spremljal hiter odziv slovenske uprizoritvene umetnosti in izvirne dramske pisave na spremenjene razmere ter njihovo nepredvidljivost. Dobršen del uprizoritev sem si lahko ogledal v živo, zgolj osem na posnetku, od tega dve prek prenosa v živo. Ob tem si zastavljam mnogo vprašanj, saj ob novih produkcijskih razmerah nastajajo videoposnetki in predvajanja v živo, ki vse bolj uporabljajo filmski jezik kadriranja in montaže. Hibridizacija prinaša strogo usmerjanje pogleda in zmanjšanje neposrednega stika pa tudi odmik od kolektivnega gledalstva v individualno izkušnjo gledališča v domači dnevni sobi. Izzivi, ki jih opazujemo kot inherenten del uprizoritvene umetnosti, so del trenutne stvarnosti, njihovi učinki na gledalčevo recepcijo, razvoj dramske pisave in režijskih poetik pa bodo morali biti podrobneje reflektirani.

Pri uprizoritvah institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč sem lahko opazoval zvrstno pestrost dramskih predlog, za razliko od prejšnjih let je bilo tokrat manj besedil slovenske klasike. Zato uprizoritvene ekipe posegajo po novih besedilih, velik delež nastane med samim ustvarjalnim procesom, vidna je zastopanost mlade generacije avtoric in avtorjev. A tudi generalije, ki jih opažajo selektorji zadnjih let, tokrat niso izostale: družbeno angažirano gledališče, visok delež krstnih izvedb, igralske avtorefleksije, avtorski pristopi k besedilu in razumevanje dramskega besedila kot izhodiščnega teksta, na katerega se uprizoritvena ekipa naslanja ali nanj improvizira. Dramsko besedilo vse pogosteje nastane v procesu nastajanja uprizoritve, kar potrjujeta tudi pogled na prispela besedila za Grumovo nagrado zadnjih let in program 51. Tedna slovenske drame.

Uprizoritvam je lastno močno osebno, tudi intimno stališče, ne glede na institucije, v katerih so nastale. Nedramske predloge imajo že v osnovi bolj angažirano izhodišče, a tudi strogo dramske ne zaostajajo po ambicioznosti, ki se kaže v dovršenosti uprizoritev. Še vedno pa večina uprizoritev nastane po dramskih predlogah, pri čemer je opazen premik k mlajšim generacijam avtoric in avtorjev. Kljub temu je zunaj selekcije ostalo kar nekaj uprizoritev – lahko bi jih opisal kot koncepte z zanimivim, obetajočim izhodiščem – ki so mestoma imele zelo dobro predlogo, a slabšo uprizoritveno moč. Že omenjena manjša prisotnost nevladnih produkcij se bo gotovo slabšala tudi v bližnji prihodnosti, saj je sektor že tako deloval v podhranjenih razmerah, sedanja situacija pa (žal) ne obeta njihovega izboljšanja. Posledica ukrepov je tudi manjše število večjih uprizoritev, saj je bilo kar nekaj napovedanih projektov zamaknjenih v prihodnost. To je tudi razlog, da je v programu več komornih uprizoritev.

V uprizoritvah preteklega leta je mogoče zasledovati hiter odziv na aktualno politično, družbeno in zdravstveno problematiko. Raznolikost ustvarjalnih pristopov se poenoti v eni lastnosti: v jasnem stališču uprizoritev, ki se ne skriva za frazami ali kvazimeščanskim moraliziranjem. Soočeni s pestrostjo tematik, lahko v njih razberemo misli o družbenopolitičnih problemih, ki s pomočjo zgodovinske perspektive vzpostavljajo analogije s sedanjostjo (Nova rasa) ali boleče določajo našo sodobno etiko oz. njeno selektivno rabo (Gejm). V ospredju so bivanjska vprašanja, razčlenjena z veliko mero občutljivosti in človečnosti ter z močnim gledališkim nabojem (Sedem vprašanj o sreči, Pošta, Škofjeloški pasijon), in parabole o cikličnosti sveta ter odnosov (Jazz).

V fokusu preteklega leta je tudi raznolikost žanrov, ki so zastopani v vsej pestrosti, ustvarjalci jih tudi preizprašujejo ali na novo vzpostavljajo. Taka primera sta (poleg že naštetih in nekaterih drugih, ki v izbor niso bili vključeni) izrazito kolektivna stvaritev Not Dead Enough/Vestern, ki jo prvenstveno definira žanr, in produkcija Bidovec-Tomažič: Tovarištvo, ki išče točko preliva med proslavo in predstavo. Že tradicionalna je prisotnost dokumentarnih elementov v dramski pisavi in performativni praksi (Mitska), v celoletnem naboru pa jih najvidneje predstavlja uprizoritev Gejm. Stik s tradicijo poetične drame je mogoče čutiti v več adaptacijah, a je najizrazitejši pri najmlajši generaciji (Žalostinke). Slovenska drama doživlja obdobje, v katerem idejni in estetski raztežaj njenih uprizoriteljev sega od vrhunskih zrelih do izrednih mladih režiserjev, kar se kaže tudi v izboru tekmovalnih uprizoritev.

Poseben del spremljevalnega programa sem posvetil besedilom, ki so prvenstveno nastajala kot dramska, a so zaradi protivirusnih ukrepov ekipe njihove uprizoritve prenesle v drug medij. Da so lahko predloge doživele uprizoritev (upodobitev), so bile zrežirane z mislijo na predvajanje na medmrežju, zmontirane in zvočno ter vizualno obdelane. Nova (mlada!) slovenska dramatika se v času spletnih dogodkov uspešno predstavlja v sodobnem in samo še deloma gledališkem jeziku. Tako rekoč v skladu z repliko Šeligove drame Kdor skak, tisti hlap: "Žívi, kakor moreš, če ne moreš, kakor hočeš."

Vse izbrane uprizoritve so vsebinsko in estetsko bogate, komunikativne oziroma – kot v naslovu – presegajo okvire. Ne glede na čase, v katerih se je znašel svet in z njim slovenska ustvarjalna skupnost, je želja ustvarjalcev iz možnega naredila mogoče. In kljub negotovi prihodnosti verjamem, da se bosta slovenska dramatika in uprizoritvena umetnost uspešno borili proti tegobam vsakdanjosti, opozarjali na družbene nepravičnosti, upodabljali dejanja in nehanja ter druga drugo oplajali.

Dr. Rok Andres